Nato se
odpravimo v gozd, zdaj jih je že nemogoče zadržati, usklajenost narave in otrok
je naenkrat tu, energija sonca in gozd, kot prostor, jih predrami. Radoživost
in sproščenost otrok se zlije z gozdom. Kmalu noben več ne hodi po poti, iščejo
najtežje ovire, splezajo na vsak hribček, se presneto zabavajo (kljub nenehnim
opozorilom vzgojiteljic in mene) ko morajo čez preplete korenin in odmrla
drevesna debla. Ustavimo se toliko, da popijejo sok in spet so v akciji,
naenkrat je na gozdnih tleh polno kotalečih se štiriletnikov, ki prav nesramno
uživajo. Vzgojiteljici se nenehno opravičujeta, da po navadi niso taki, jaz pa
to sprejemam kot nekaj samoumevnega. Sprejeli so gozd kot izziv, sprostitev, naravno
igrišče, šele nato ga bodo lahko začeli dojemati kot zakladnico znanja in
življenja.
